Koordinate spomina

Dokumentarni film oziroma dokumentalni esej Koordinate spomina je zgodba o mukotrpni poti izgradnje kolektivnega spomina. Je poizkus izgradnje mentalne, filmske kartografije Slovenstva ter obenem pogled na temne plati naroda in v tem pomenu domoljubni film.


Sinopsis

Kolektivni spomin naroda se deloma odraža v spomenikih in obeležjih, ki jih narod hoče častiti. Česarkoli se narod odloči spominjati se preko fizičnega pomnika-spomenika ali se po drugi strani noče spominjati nečesa, obe plati sta indikatorja kolektivnega spomina. V nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji smo se spominjali preteklih dogodkov tako, kot smo se jih morali spominjati.

Morali smo se jih spominjati dolgo, čeprav smo se potiho spominjali tudi dogodkov, katerih spominjanje ni bilo zaželeno. Danes v samostojni državi, ki smo si jo tako kot eni pravijo krvavo izborili, pa imamo svobodo spominjati se česarkoli. Temnih in svetlih plati lastne preteklosti.

Danes torej, ko nam je dovoljeno spominjati se prej nezaželjenih dogodkov, pa se le-teh spominjati nočemo. Slovenci se raje vedemo, kot da določenih dogodkov ni bilo, oziroma so ti že stokrat prežvečena tema in še dalje verjamemo, da se bo kolektivni spomin umiril ali zgladil sam zase. Obenem nam je jasno, ker to vidimo, občutimo in slišimo, da brez enotnega kolektivnega spomina ne bo enotne identitete.

V sprenevedanju se odločamo za spreminjanje delov državne himne, ki opeva mati Domovino kot slovečo in jo raje narodnostno opredelimo kot slovensko v domnevi, da se tako lahko hitreje in brez truda identificiramo kot narod, ki je s seboj pomirjen.

S tem zanikamo univerzalno vrednoto, ki jo naša himna ima. To je stvar, ki je simptomatične narave za narod, katerega ponosen predstavnik sem tudi sam in kot takšen imam željo po izgradnji identitete.

Ekipa

Urban Arsenjuk, izhajam iz skromnih razmer h katerim sem se kasneje k njim vrnil (ne po lastni volji!) Evelina Salesin in Matjaž Arsenjuk sta me spočela nekje ob ugrabitvi Alda Mora. Rojen sem bil mesec in tri dni pred pogodbo o prijateljstvu med ZSSR in Afganistanom. Med leti 1985 in 1990 sem bil pionir. Naučili so me ljubiti Domovino (to mi je ostalo do danes). Med 1993 in 1998 gimnazijec. Naučili so me dvomiti. Malce zatem sem bil pripadnik slovenske zračne obrambe. Naučili so me ubijati in kršiti Ženevsko konvencijo o vojskovanju (baje je ceneje). Trenutno čakam na zagovor magistrske naloge in filma, s katerima bom zaključil filmsko akademijo v Pragi.

Nejc Vavpetič

Slovenski filmski center | Ministrstvo za kulturo RS | Ministrstvo za notranje zadeve | Ministrstvo za pravosodje in javno upravo | RTV Slovenija | Slovenske železnice
Cinestyria | BTT tekstil d.o.o. | Art Rebel9 | Oebb | Esodoc | Jihlava film festival | Doc in Europe